Zbiljsko jezero velja za eno bolj priljubljenih izletniških točk za družine. Osrčju spokojne  narave in neverjetnih barvnih odtenkov, v katere sta odeta jezero in zelenje okrog njega pa se je mogoče tudi približati in sicer  s panoramsko vožnjo z ladjico St. Lucia,  ki je locirana v malem pristanišču ob hotelu Kanu. St. Lucia je edina tovrstna ladja, ki po Zbiljskem jezeru popelje kar 50 ljudi, iz njene palube si je mogoče ogledati tudi številne ptice, ki domujejo okrog jezera in pa Vodiški prelom, ki velja za veliko redkost, celo v svetovnem merilu.

Ladjica St. Lucia na Zbiljskem jezeru

V nadaljevanju si lahko preberete kaj je Vodiški prelom, ali “Račja vrata”, kot ga imenujejo nekateri domačini in kako je skozi dolga tisočletja sploh nastal. Vodiški prelom je v nadaljevanju opisal in obrazložil izredni profesor dr. Marko Vrabec iz Naravoslovnotehniške fakultete.

“Da je ozemlje Slovenije potresno aktivno nas neprestano opominjajo šibkejši in močnejši potresi, ki se dogajajo v naši okolici. Vzrok potresni in tektonski aktivnosti je v tem, da Slovenija leži na stiku Jadranske in Evrazijske litosferske plošče, ki se primikata druga drugi s hitrostjo 2 – 3 milimetre na leto. Do potresa pride, ko se sprostijo na ta način nakopičene mehanske napetosti z zdrsom ob geoloških prelomih. Za oceno potresne ogroženosti ozemlja je seveda ključno da ugotovimo, kateri prelomi so danes aktivni, kako močan potres lahko ob njih nastane, ter kako pogosto bi se potresi ob njih lahko ponovili. Ob tako majhnih hitrostih tektonskih premikov kakršne nastopajo v Sloveniji je to zelo težko določiti.

Eden najbolje raziskanih aktivnih prelomov v Sloveniji je Vodiški prelom, ki se vleče od Save pri Dragočajni preko Vodic naprej proti vzhodu. Pozornost geologov je pritegnila zelo ravna stopnja v reliefu, ki tvori takoimenovano Vodiško teraso in dosega višino do 20 metrov. Take terase običajno napravijo reke, ko si vrezujejo svojo strugo v mehko podlago, a Vodiška terasa poteka pravokotno na vse znane reke v svoji okolici. Geologi so zato ob Vodiški terasi napravili številne raziskave, ki so vključevale snemanje podpovršja s posebnim radarjem, preko roba terase pa so izkopali tudi jarek in se na mestu prepričali o sestavi tal. Ugotovili so, da je Vodiška terasa v resnici nastala zaradi dviganja površja ob prelomu, ki so ga poimenovali Vodiški prelom. Z analizami, ki so bile napravljene v laboratorijih v ZDA in Franciji so ugotovili, da znaša starost tal ob Vodiški terasi okoli 130.000 let. Toliko časa je torej preteklo, da so se severno od Vodiškega preloma tla dvignila za 15 – 20 metrov. Iz tega je bila izračunana povprečna hitrost premikanja preloma okoli pol milimetra na leto. Malo? Morda, toda izračuni so pokazali, da bi pri taki hitrosti ob Vodiškem prelomu vseeno lahko vsakih nekaj 1000 let nastal potres z magnitudo do 6,5 – to je precej več, kot je bila jakost potresov v Posočju leta 1999 in 2004. Seizmologi celo domnevajo, da bi bil premik ob Vodiškem prelomu lahko povzročitelj usodnega potresa v Ljubljani na Veliko noč leta 1895, ki je temeljito porušil mesto.

Vodiški prelom

Prikaz: Marko Vrabec

Ob reki Savi pri Dragočajni imamo možnost v stenah ob obali videti presek preko aktivnega Vodiškega preloma, kar je velika redkost celo v svetovnem merilu. Tu je Sava vrezala manjši kanjon v svoje lastne prodne nanose, stare več 10.000 in 100.000 let, ki so se zaradi starosti že sprijeli v kamnino – konglomerat. Konglomerat, ki tvori tudi do 10 m visoke stene, lahko opazujemo praktično vzdolž celotne obale Zbiljskega jezera. Nekoliko severno od hotela Kanu in vasi Dragočajna opazimo, da položne plasti konglomerata sekajo poševne ploskve z naklonom med 20 in 40 stopinj proti severu. To so ploskve prelomov in razpok, ki sestavljajo cono Vodiškega preloma. Ponekod lahko celo vidimo, da so se zaradi premikanja plasti konglomerata ob prelomu nagubale. Te gube jasno razodevajo, da se ob Vodiškem prelomu krovninski, severni blok premika oziroma nariva na južnega in se zaradi tega dviga. Prelomna cona sicer ni prav zelo izrazita in težko je verjeti, da gre za tektonsko aktiven prelom, še manj pa, da je sposoben povzročiti zelo močen potres. Vendar moramo upoštevati, da prelom večino časa miruje – do hipnega premika oziroma zdrsa pride samo na vsakih nekaj 100 do 1000 let, kar povzroči potres, potem pa prelom spet obmiruje. Zato v obdobju mirovanja prelomno ploskev pokrijejo in zacelijo minerali in druge snovi, ki jih voda prinaša vzdolž razpok.

Vodiški prelom je v svoji doktorski disertaciji raziskovala dr. Petra Jamšek Rupnik. Njeno doktorsko delo je dostopno tukaj. “